Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami

Avtor dr Mitja Ferenc , . objavljeno v Huda jama, Poročilo 2

Slovenija je bila močno zaznamovana ne le z dogodki med drugo svetovno vojno, ampak tudi s krvavim obračunom, ki je sledil v prvih mesecih po njenem koncu. Po dosedaj znanih podatkih je bilo od maja 1946 do januarja 1946 na slovenskih tleh pomorjenih okoli 15.000 Slovencev, od teh nekaj več kot 1100 civilistov in nekaj deset tisoč pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, ki so bili konec vojne na slovenskih tleh.

Obračun vojnih zmagovalcev in novih oblastnikov s poraženci – in nato z razrednimi in političnimi dejanskimi ter namišljenimi nasprotniki – je bil posebej krut, saj so likvidacije opravili brez sodnih postopkov, žrtve pa nato še izbrisali iz javnega spomina. Množična grobišča, posamezni grobovi ter žrtve v njih »niso obstajali«. Grobišča so bila po nalogu oblasti zravnana z zemljo, zakrita, uničena. Vsi pomorjeni so veljali za izdajalce, ki jih je doletela zaslužena kazen.

Štirinajst dni po zadnjih bojih v okolici Celja in Laškega se je konec maja in v prvih dneh junija 1945 v opuščenem rudniškem rovu v Hudi Jami zgodil množičen pomor. Med 600 popisanimi lokacijami prikritih grobišč je bil Barbarin rov v Hudi Jami evidentiran med prvimi, že leta 2000. Pisnih virov o poboju ni bilo. Le ljudje so vedeli povedati, da obstajata dva jaška in da je v njih celo dva tisoč žrtev – Slovencev in Hrvatov, vojakov in civilistov. To je bila po mnenju raziskovalcev takrat pretirana ocena števila žrtev, vendar dostop do jaškov, da bi lahko začeli s podrobnejšimi raziskavami, ni bil mogoč. Tristo metrov od vhoda v rov je namreč stala prva zidana pregrada.

Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški reševalci prebili pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela kar 1,2 m.

Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 432 ljudi. Vsi so bili moškega spola, stari med 16 in 60 let. Pri večini so ugotovili strelne poškodbe, večinoma s streli v glavo, pri posameznih pa tudi tope poškodbe glave.

Kmalu je bil omogočen dostop tudi do prvega jaška. Za raziskovalce ni bilo nobenega dvoma, da bodo posmrtni ostanki žrtev tudi v jašku. Na stenah so še bili vidni lasje, ki so se nanje prilepili potem, ko so se trupla pri razpadanju stiskala in posedala. Jašek je globok 45 m in na prve žrtve so naleteli na osmih metrih od vhodne odprtine. Sodišče je odredilo, naj se zgolj na petih metrih globine ugotovi, koliko žrtev je v njih. Tako so rudarji na globini 8 do 13,5 m iznesli posmrtne ostanke 346 oseb ženskega in moškega spola. Glede na globino jaška in količino najdenih žrtev na odkopanem delu se predvideva, da se v jašku na globini 32 m, ki je še ostala neraziskana, nahajajo posmrtni ostanki še
več kot 2300 oseb.

Na podlagi redkih najdenih predmetov je zelo verjetno, da so žrtve pripadniki slovenskega domobranstva, pripadniki vojaških formacij NDH ter tudi civilne osebe. Precej je bilo tudi sanitetnega obvezilnega materiala, embalaž za zdravila in ortopedskih pripomočkov, kar pomeni, da so bili med žrtvami tudi ranjenci.

Kriminalisti so našli nekaj oseb – Slovencev, ki so sodelovali ali bili priče pri moriji v rovu. Pripadali so 3. brigadi slovenske divizije KNOJ-a. Izpričali so, da so ujetnike v nočnih urah s tovornjaki pripeljali iz taborišča Teharje pri Celju. Tovornjaki so se ustavili nekaj sto metrov pred rudnikom, žrtve so napotili v rov in jim pred moriščem ukazali, naj se slečejo do golega. Morali so poklekniti pred jašek, likvidatorji so jim namerili v zatilje in jih po strelu zvrnili v jašek. Njihova oblačila in osebne dokumente so pobrali in odnesli nazaj v taborišče, kjer so jih uničili. Ko je bil jašek poln, so likvidatorji zadnje skupine ujetnikov pobili kar v rovu. Ena od prič pravi, da je vojak gnal po pet ali šest ujetnikov v rov. Tam so bili že mrtvi, zloženi kot polena drug na drugega in drug zraven drugega so se morali trije, ki so še čakali na smrt, s trebuhom uleči nanje. En vojak pa jih je postrelil.

Raziskava Hude Jame se je leta 2010 končala. Vlada se je odločila, da tistih žrtev, ki so še ostale v jašku, delavci ne bodo več iznašali. Ostale bodo tam, v globini od 13,5 m do 48 m. Njihovega natančnega števila ne bomo nikoli izvedeli. Tudi 778 žrtev, ki so jih sodnomedicinski izvedenci že pregledali, bo ostalo kar v rudniku. Oblast se namreč ni odločila za ureditev pokopališča v neposredni bližini vhoda v rudnik, pač pa je v jamskih prostorih uredila kostnico za 778 žrtev. S tem jih je zaprla v rudnik, svojcem in tistim, ki zgolj domnevajo, da so njihovi najbližji izginili prav v barbarinem rovu, pa s tem preprečila še zadnje slovo.

Tako bodo žrtve Hude Jame še enkrat postale žrtve – tokrat demokratične države, ki se sicer besedno zavzema za spoštljiv odnos do žrtev druge svetovne vojne, a ga v resnici ne uveljavi. Neraziskana Huda Jama bo vedno odpirala vprašanja, omogočala špekulacije in manipulacije z žrtvami in za vedno ostala »huda«. Lesene konstrukcije, ki so bile narejene za dostop do posmrtnih ostankov žrtev, se bodo kamlu podrle in naslednjim generacijam še bolj otežile izvedbo civilizacijskih opravil.

Mitja Ferenc

Iz knjige Mitja Ferenc, Mehmedalija Alić, Pavel Jamnik: Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami, Založba Družina, Ljubljana 2011

________________________________________________________________________________________________________________

HUDA JAMA
Filmsko gradivo sta posnela: Mitja Ferenc, Pavel Jamnik
Fotografije: Mehmedalija Alić, Mateja Bavdaž, Mitja Ferenc, Pavel Jamnik, Želimir Kužatko
Bral je: Matjaž Merljak
Rekviem je napisal: dr. Tone Ferenc
Montažer: Žarko Nanjara
Zvokovna obdelava: Tadej Sadar
Scenarij in režija: Rosvita Pesek
Produkcija: TV Kočevje.si
Založnik: Družina d.o.o.

________________________________________________________________________________________________________________