RAJHENAV; Reichenau, Reichenagə

Avtor Jure Bradeško , . objavljeno v Kultura

Danes je to vas z samo eno hišo in enim stalnim prebivalcem. Zato pa lahko govorimo o uspešni kmetiji, ki jo je sredi roških gozdov postavil in razvil kmet Alojz Brdnik. Razkril nam je kakšno je življenje v odročnem kraju, kakšne težave ga pestijo in kakšen je njegov pogled na prihodnost. Spotoma pa nam je razkazal še redke ostanke nekdanje vasi. Več informacij o življenju v nekdanjih vaseh najdete na spletnem naslovu Kočevarske vasi.

Nekdanja kočevarska vas leži sredi roških gozdov, v zakraseli kotanji, obrobljeni z griči, ki segajo od 662 do 685 m visoko. Na severovzhodu obroblja ravnico Bezgova gorica (1009 m), na severu Kamena gorica (830 m), za njo je Rajhenavski gozd (965 m), na jugovzhodu Rovtarska gorica (848 m), na jugu Križna gorica (769 m).

Vas so uredili na majhnem kraškem polju. Verjetno od tod izhaja izraz, ki utegne biti temelj za ime vasi: nem. »an der reichen Au« oz. slov. »v bogati loki«. Ime naselja delno spominja tudi na prihod kolonistov s Koroške, kjer je več podobnih krajevnih in ledinskih imen. Rajhenav se je razvil v tip obcestnega in križiščnega naselja, pri katerem se je cesta sredi vasi znatno razširila.

Naselje je bilo med najstarejšimi na Kočevskem. Nastalo je v obdobju po končani zunanji kolonizaciji, okoli leta 1400. Tedaj so nemško govoreči kolonisti, pogosto skupaj s slovenskimi staroselci, bolj globoko v gozdovih Kočevskega roga začeli iskati nove krčevine za polja in pašnike. S krčenjem so postopoma pridobivali obdelovalne površine. Ustanavljali so vasi. V kočevskem urbarju iz leta 1574 je naselje Reichnau obsegalo 10 hub, razdeljenih na 20 polovičnih kmetij. Na njih je živelo 36 posestnikov, kar pomeni pribl. 135 do 145 prebivalcev. Vas je bila takrat ena večjih na Kočevskem.

Leta 1869 je imela uradno 58 hiš in 280 prebivalcev. Od leta 1880 do 1931 je število prebivalcev nenehno upadalo; v Rajhenavu se je število ljudi prepolovilo, v primerjavi s petimi desetletji poprej. Leta 1936 je bilo od 58 oštevilčenih hiš kar 7 praznih in 20 že porušenih, pretežno zaradi izseljevanja v večje kraje in v tujino. V 31 naseljenih hišah je živelo 30 družin s 128 člani. 101 oseb v 27 družinah je govorilo nemško. Slovenska je bila zgolj ena družina s kar 13 člani. Dve družini sta bili mešani; skupaj sta šteli 15 ljudi.

Prebivalci so se preživljali s kmetovanjem in z živinorejo. Kraj je bil namreč znan po kakovostnem govedu. Izdelovali so tudi škafe in drugo suho robo. Ob koncu 19. stoletja so suho robo prodajali na trgih bližnjih mest. Nekaj izdelkov so kot krošnjarji prodali po vaseh. Posameznim družinam so občasno pomagali sorodniki iz Amerike. Pred ustanovitvijo uradne šole so tukaj poučevali priložnostni učitelji, ki so jih kmetje vzdrževali sami. Gostovali so v različnih hišah. Prvo zasilno šolo z rednim poukom so odprli leta 1880. Od leta 1905 naprej je bila šola enorazredna, z nemškim učnim jezikom. Poučevali so v hiši št. 1, nato so se selili v stavbi št. 2 in št. 3. Do leta 1926, ko je šolski odbor kupil hišo (št. 34), šola ni imela lastnega poslopja. Leta 1929 so postavili novega. Bilo je skromno: leseno, ometano in z eno samo učilnico. Obiskovali so jo le otroci iz Rajhenava, v povprečju od 20 do 30 učencev letno. Šola je nehala delovati ob izselitvi Kočevarjev. V naselju so že leta 1907 organizirali prostovoljno gasilsko društvo. Vaščani so ustanovili še svojo podružnico Rdečega križa. Občina in župnija pa sta bili v 5 km oddaljenem Koprivniku.

Nemški prebivalci - 130 ljudi iz 28 hiš - so se odselili med 3. in 17. decembrom 1941. Največja vas v Kočevskem rogu je po izselitvi Nemcev hitro propadala. Vas je avgusta 1942 dokončno uničila roška ofenziva, v kateri so italijanski vojaki serijsko požigali stavbe, zato je popis ob koncu vojne zabeležil, da je požganih vseh 44 hiš. Naselje ni bilo obnovljeno in naseljeno po II. svetovni vojni. V kraju je delovalo le manjše državno posestvo za vzrejo govedi. Obnovili so dve hiši. V 70-ih letih je bilo posestvo opuščeno, a kmalu se je tja naselila jugoslovanska vojska, ki je napeljala telefon in elektriko. 2. julija 1991 so posestvo zasedle enote Teritorialne obrambe, zatem pa ga je prevzelo Kmetijsko gozdarsko podjetje Kočevje.

V vasi se je rodil Viktor Stalzer (25. 11. 1920–12. 12. 2005), soustanovitelj Gottscheer Landmannschaft v Celovcu in dolgoletni predsednik te zveze. Bil je soustanovitelj in dolgoletni urednik Gottscheer Zeitunga, ki je začel znova izhajati leta 1955.

Leta 1996 se je v Rajhenavu naselil agronom Alojz Brdnik, ki goji govedo najboljših mesnih pasem pa tudi konje in drobnico. Rajhenavova bogata živinorejska tradicija sega namreč v čase Marije Terezije, ko so tu gojili rajhenavske vole. Na Brdnikovem domu - hiši št. 1 - sta dve spominski plošči. Prva govori o II. svetovni vojni in Tomšičevi brigadi, druga pa spominja na čas nastajanja samostojne Slovenije, ko so teritorialci zavzeli enega od vojaških objektov jugoslovanske armade.

Razvaline cerkve sv. Marije Magdalene

Podružnična cerkev je bila postavljena sredi razpotegnjene vasi, nad cesto. Vzdolžni objekt je bil sredi 18. stoletja posvečen sv. Mariji Magdaleni. Njena matična župnija je bila v Koprivniku. Sloke oblike sakralne stavbe, ki je ohranjena na starejših fotografijah, pričajo, da je mogoče potrditi, da cerkev izvira iz 17. stoletja. V drugi polovici stoletja jo je omenjal Valvasor v svojih terenskih popisih.

Med I. svetovno vojno so avstrijski vojaki odpeljali tri zvonove, ki izvirajo iz 18. in 19. stoletja in so bili uliti v livarni Samassa, v Ljubljani. Nove so leta 1929 prav tako odlili v ljubljanski Samassovi livarni. Posvetili so jih 16. maja 1929. Prebivalci vasi so sami plačali največjega in najmanjšega, srednjega pa so financirali kočevarski izseljenci v ZDA in knez Auersperg.

Med II. svetovno vojno je bila cerkev požgana. Zidovje požgane cerkve so večinoma odstranili v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja in kamenje porabili za utrjevanje gozdnih cest. Na prostoru cerkve še stoji steber z letnico 1926, kot poslednji ostanek nekdaj mogočne cerkve.

Razvaline kapele sv. Elije

Na zahodni strani naselja je stala kapela sv. Elije, verjetno postavljena pribl. leta 1785. Na lokaciji so ohranjeni samo še: delno prepoznavni kamni temeljev ladje in južne stene oltarnega prostora.

Ostale novice tega tedna