Nemška Loka

Avtor Jure Bradeško , . objavljeno v Turizem

Nemška Loka, Unterdeutschau, Agə. Danes pogled na to vas ponuja le še nekaj njene nekdanje lepote. S projektom izgubljene kočevarske vasi smo v CZMK želeil zaustaviti pozabo ne tisti del naše zgodovine, ki je nekega dne kar izginil. Tisto, kar je ostalo, je skrito pod plevelom, drugo pa je raztepeno po svetu. Video razglednice dvanajstih starokočevarskih vasi najdete na spletnem naslovu Kočevarske vasi. Nemška Loka, nekdanja kočevarska vas leži v kraški kotanji med Kočevskim Rogom na severu in Poljansko dolino nad reko Kolpo na jugu. Na vzhodu je  680 m visoki Vršič, na zahodu pa 527 m visoka Straža (Špaga). Kraj leži na nadmorski višini 475 m. Kaj je v tej vasi danes in kakšen je današnji utrip, si poglejte v prispevku.

Inlauf

Avtor TV Kočevje , . objavljeno v Turizem

Inlauf, Inlaf

Nekdanja kočevarska vas leži 500 m južno od naselja Borovec pri Kočevski Reki, na vzhodnem, položnejšem pobočju vrha Krokar (1119 m), s katerega se vidijo dolina Kolpe, Snežnik in velik del Gorskega Kotarja. Južno nad nekdanjim naseljem je razgledni vrh Krempa (942 m). Krokar je znan pod imenom Ravenski pragozd ali Borovška gora. To je v Sloveniji največji pragozdni gozdni kompleks, kjer so z gospodarskim izkoriščanjem prenehali leta 1885. Pozneje je bilo samo nekaj manjših posegov v gozd - zadnji pred petdesetimi leti. Rezervat ima 76,96 ha površin. Krempa je gozdni rezervat, rastišče narcis (Narcisus poeticus) in razgledišče. Obsega 4,6 ha.

VERDRENG

Avtor TV Kočevje , . objavljeno v Turizem

Podlesje, Verdreng, Vərdreng

Opuščena kočevarska vas leži v vrtačasti Verderbško - Verdrenški ali Podleški dolini, na višini 528 m. Na severozahodu je Pevska gorica, na severovzhodu pa Šibje in dolg greben Verdrenške gore. Na slednji je pretvornik televizijskega signala.

Iz imena kraja strokovnjaki izpeljujejo slovensko ime Dranc. V nemščini besedi Gedränge, Bedrängnis, in razlaga »ist der Ort, wo der Wald verdrängt wurde,« opisujejo prostor, kjer se kultivira teren. Zgodovinar I. Simonič sodi, da gre za naselje z nemškim krajevnim imenom, ki so ga ustanovili Nemci skupaj s Slovenci.

Rajhenav sredi roških gozdov

Avtor TV Kočevje , . objavljeno v Turizem

Reichenau, Reichenagə

Nekdanja kočevarska vas leži sredi roških gozdov, v zakraseli kotanji, obrobljeni z griči, ki segajo od 662 do 685 m visoko. Na severovzhodu obroblja ravnico Bezgova gorica (1009 m), na severu Kamena gorica (830 m), za njo je Rajhenavski gozd (965 m), na jugovzhodu Rovtarska gorica (848 m), na jugu Križna gorica (769 m).

Vas so uredili na majhnem kraškem polju. Verjetno od tod izhaja izraz, ki utegne biti temelj za ime vasi: nem. »an der reichen Au« oz. slov. »v bogati loki«. Ime naselja delno spominja tudi na prihod kolonistov s Koroške, kjer je več podobnih krajevnih in ledinskih imen. Rajhenav se je razvil v tip obcestnega in križiščnega naselja, pri katerem se je cesta sredi vasi znatno razširila.

RAJNDOL

Avtor TV Kočevje , . objavljeno v Turizem

Rajndol, Reintal, Reintol

 

Nekdanja kočevarska vas leži v skrajnem jugovzhodnem predelu Kočevskega podolja, na višini 510 m. Okoliški svet obrobljata hrib Šibje na severovzhodu in na jugozahodu Pevska gorica. Ime Rajndol naj bi Slovenci poenostavili iz nem. »Tal am Rein«, torej čista, izčiščena dolina. Razlaga ustreza temu, kakšna je prostorska lega Rajndola. Prostor je bil poseljen že pred prihodom nemških prebivalcev. Arheologi so pri vasi odkrili gomilno grobišče.

Kočevski urbar je leta 1574 zabeležil 8 hub, razdeljenih na 16 polovic, z 21 posestniki. Spodnje hiše so postavili ob robu ravnine in pobočja, druge so se ob razširjenem prostoru v vasi terasasto razvrstile do cerkvice. Tlorisno gre za središčni tip naselja s kapelo, vodnjakom in večjo lužo v sredini razširjenega prostora.

V franciscejskem katastru leta 1824 je bilo popisanih 37 hiš. Največje število Rajnoldčanov so popisali leta 1869, ko je v 41 hišah prebivalo 200 oseb. V naslednjih desetletjih je število upadalo, najbolj zaradi intenzivnega izseljevanja v zadnjem desetletju 19. stoletja, ko so popisali le 141 oseb. Do leta 1921 je število znova naraslo. Rajndol je štel 175 prebivalcev, a vzpon je bil le začasen. Leta 1931 je bilo v vasi naseljenih zgolj 35 hiš s 136 osebami. Ob avstrijskih štetjih v vasi ni bilo nobene osebe s slovenskim občevalnim jezikom. V Kraljevini SHS (Jugoslaviji) so prvič popisali 36, drugič pa 17 oseb, katerih materinščina je bil slovenski jezik.  

Rajndolčani so se preživljali s kmetovanjem in krošnjarjenjem, pomagali so si tudi s prevozništvom (pripreganje) in občasnim delom v gozdu. Popotniki in domačini so se ustavljali v gostilni Wolf na Rajndolu 18 ali v gostilni ter trgovini Schemitsch na Rajndolu 11. Občina, sedež župnije in šola so bili v Mozlju. Pred II. svetovno vojno je bil po lesenih ceveh s Štavdoha (Šibje) speljan vodovod do vaškega napajališča za živino. Sredi vasi je ohranjeno veliko, vzdolžno korito z letnico 1926. Voda je iz korita prosto tekla v vaški kal. Od tam so speljali cev za pretok viškov pod cesto v bližnjo vrtačo.

105 nemških prebivalcev iz 29 hiš se je jeseni 1941 preselilo na nemško okupacijsko območje v okolico Brežic, Sevnice in Krškega. V vasi so ostale le tri slovenske družine. Ob koncu II. svetovne vojne so bile vse hiše uničene, vas pa opustela. Povojna oblast je jeseni 1947 v vasi uredila oskrbništvo Državnega kmetijskega posestva Kočevje, katerega glavna naloga je bila razvoj poljedelstva, sadjarstva in čebelarstva, v prvi vrsti pa pašniška živinoreja. V vasi je bilo samo 9 prebivalcev, ki so živeli v treh hišah. Kraj je postopoma oživel zaradi gradnje velikih hlevov in spodbujanja živinoreje. Vas so ponovno kolonizirali v obdobju do leta 1953, ko je v njej živelo že 50 oseb. V naslednjih desetletjih se število prebivalcev ni bistveno spreminjalo. Živinoreja je prevladujoča dejavnost še danes; v vasi vzrejajo drobnico in govedo, posamezniki imajo tudi konje. Vzdolžni, pritlični hlevi so popolnoma spremenili urbanistično podobo vasi.

Leta 2013 v Rajndolu živi 50 prebivalcev, prijavljenih pa je šest kmečkih gospodarstev.

 

Sakralni objekti

Večja Kapela Angelov varuhov je bila zgrajena sredi vasi pribl. leta 1744. Stavbo so porušili v 50-ih letih 20. stoletja. Prostor kapele je le nekaj deset metrov severovzhodno od ohranjenega korita. Razpoznati je mogoče obris tlorisa.

 

Severozahodno od vasi, ob cesti proti Mozlju je stala podružnična CerkevSv. Trojice, katere gradnja je omenjena leta 1581. Nacionalizirano stavbo so še leta 1953 uporabljali kot shrambo za orodje in stroje. Kasneje, verjetno pred letom 1960, pa so jo - tako kot mnoge druge cerkve na tem območju - porušile komunistične oblasti. Na kraju, kjer je stala cerkev, je samo še kup kamenja.

Ob cerkvi so leta 1887 obzidali in uredili še lokalno pokopališče, ki pa je bilo opuščeno po odselitvi Nemcev. Odstranjenih je bila večina nagrobnikov. Danes je mogoče na tem mestu najti le še dober ducat okvirjev betonskih grobov. Nad pokopališčem je opazen betonski križ, postavljen leta 1930. 

Onek

Avtor TV Kočevje , . objavljeno v Turizem

Honegg, Wrneggə

Obcestna vas s skoraj vzorčnim tlorisom je bila poimenovana verjetno po legi, visoko na vogalu nad dolino. Prvi naseljenci so bili v teh krajih gotovo že v drugi polovici 15. stoletja, kar potrjuje starost posameznih cerkva na tem območju. V kočevskem urbarju so leta 1574 zabeležili 8 celih zemljišč (hub) , ki so bile že razpolovljene. Polovična posestva so omogočala le skromno preživetje. Prst okoli vasi je plitva. Lega je sorazmerno ugodna in sončna. V 19. stoletju za tu živelo okoli 30 posestnikov. Preživljali so se s pašniško živinorejo, sadjarstvom, zlasti gojenjem jabolk, hrušk in orehov. Razvito je bilo tudi čebelarstvo. Viškov je bilo malo; zato so morali Onečani zaslužek iskati z delom v gozdu, s prodajanjem drv in žaganega lesa in s krošnjarjenjem.

Število prebivalcev je bilo ob avstrijskih štetjih brez večjih nihanj: od 180 do 185. Popisa v jugoslovanski državi sta zabeležila leta 1921 166 prebivalcev in deset let kasneje 139. Več kot eno osebo s slovenskim maternim jezikom ali občevalnim jezikom so popisali le na prelomu stoletja (12) in leta 1931 (9).

Zasilna šola je bila v vasi od leta 1846 naprej. Pouk so imeli v različnih zasebnih hišah. Leta 1884 je občina kupila hišo št. 3, in jo preuredila v enorazredno šolo. V šolskem letu 1908/9 so bili prvič vpisani tudi trije slovenski učenci. Do leta 1919 so poučevali v njej le v nemškem jeziku, leta 1930 pa je bil ustanovljen tudi slovenski oddelek. Šolo so obiskovali učenci iz Onek in še iz Mačkovca.

Leta 1931 je bilo v Oneku 37 hiš. Vendar je 22. avgusta 1932 več hiš zgorelo v enem najhujših dokumentiranih požarov na Kočevskem. V natančnejšem pregledu stanja v narodnostnem katastru so leta 1936 zabeležili 48 oštevilčenih hiš, od katerih jih je bilo 19 praznih in porušenih. Ko so Nemci na Kočevskem od spomladi 1939 lahko ponovno začeli ustanavljati društva Kulturbund, so ga 30. aprila 1939 ustanovili tudi v Oneku.

Ko je leta 1941 Kočevska postala del Kraljevine Italije, se je po pozivu nemških oblasti za preselitev jeseni 1941 odločilo 111 Kočevarjev iz 29 hiš v Posavje in Posotelje.. Skoraj vsi so bili kmetje, nekaj je bilo delavcev, en krojač in dva mizarja. Prazno vas je poleti 1942 požgala italijanska vojska.

Izselile so se družine: Tramposch, 5 oseb, št. 1; Hutter, 1 oseba, št. 2; Ostermann, 5 oseb, št. 4; Lackner, 4 osebe, št. 5; Herbst, 4 osebe, št. 6; Lackner, 1 oseba, št. 8; Lackner in Tramposch, 3 osebe, št. 9; Knapfl , 5 oseb, št. 10; Nick, 6 oseb, št. 11; Stimitz, 1 oseba, št. 12; Stimitz, 1 oseba, št. 13; Köstner in Stalzer, 3 oseb, št. 15; Petschauer, 3 osebe, št. 16; Eisenzopf, 4 osebe, št. 17; Köstner, 4 osebe, št. 18; Gramer, 1 oseba, št. 19; Th aler, 5 oseb, št. 21; Lackner, 5 oseb, št. 22; Stefandel in Köstner, 5 oseb, št. 23; Stimpfl , 7 oseb, št. 24; Rankel, 5 oseb, št. 25; Stimpfl , 4 osebe, št. 27; Köstner, 1 oseba, št. 29; Selan in Zwar, 3 osebe, št. 30; Jaklitsch, 2 osebi, št. 40; Knapfl , 3 osebe, št. 42; Mische, 7 oseb, št. 44; Köstner, Michitsch, 1 oseba, št. 46; Köstner in Kump, 5 oseb, št. 47; V dokumentih so brez hišnih številk zapisani še: po 2 osebi družine Stimitz in Lackner in po 1 oseba družine Gramer, Nick, Stimpfl.

.

V zgrešenem povojnem načrtu za razvoj kmetijskega gospodarstva na Kočevskem so leta 1947 v Oneku načrtovali ureditev oskrbništva s pristavami v Mačkovcu, Rajhenavu in v Cvišlerjih. Uvajali so zadružno poljedelstvo, sadjarstvo in čebelarjenje, na prvem mestu pa je bila pašniška živinoreja. V izpraznjeno vas so naselili ljudi iz različnih koncev, še največ iz Prekmurja. Leta 1958 so v Oneku ponovno ustanovili šolo, ki pa je delovala samo sedem let. Ko je projekt socialističnega kmetijstva propadel, so v Oneku opusteli in propadli tudi veliki državni  hlevi. To je pomenilo tudi zmanjšanje števila prebivalstva,ki pa je v zadnjih letig spet začelo rahlo naraščati. Leta 2012 je v Oneku živelo 43 ljudi

Na zahodnem robu vasi je stala kapela sv. Kozme in Damijana, v kateri so po 2. svetovni vojni še maševali. Že leta1955 je bila brez opreme, v njej je bilo skladišče sena. Kasneje so jo odstranili.

Nad naseljem je priljubljen romarski vrh, planinsko razgledišče Roške pešpoti: Lovski vrh oziroma Annaberg. Pot do vrha je označena z zelenim odtisom medvedje šape na beli podlagi. Na vrhu gore stoji več manjših koč in izstopajoč kovinski stolp za telefonske telekomunikacije, ki degradira naravne elemente. Stalnih prebivalcev tam ni. Košate lipe pričajo, da je bil vrh simbolno bistveno bolj pomemben. Arheologi so na vrhu evidentirali prazgodovinsko naselbino, železnodobno gradišče z različnimi naselbinskimi plastmi. Na vrhu je od približno leta 1500 stala cerkev sv. Ane, ki so jo sredi petdesetih let 20. stoletja podrli. Na njenem mestu stoji skromen nadomestek, kapelica sv. Ane, postavljena leta 2003.

Formalno sodi pod naselje Onek tudi povojno grobišče pod Krenom, s spominsko kapelo, križi in drugimi znamenji.

Ostale novice tega tedna