Čas je za revolucijo!

Avtor Sašo Koprivec , . objavljeno v Kolumne

logo_b150

Slišano na radiu kot napoved novega albuma (bivše) punk skupine Niet.

Ali gre tu za politično izjavo, ki je odraz trenutne situacije, ali pa gre za nostalgično obujanje preteklosti? Ali ima taka izjava lahko kakršenkoli učinek, bodisi subverziven ali celo narodoprebuditeljski?

Ta vprašanja so mi rojila po glavi, ko sem slišal afektirano petje pevca, podloženo z močnim, trdim kitarskim rifom.

Nedvomno je sicer, da so Nieti še vedno mojstri besedil in refrenov, ki grejo v uho. Imajo neko lastno depresivno poetiko in patetiko brezizhodnosti, ki pa ji sami pripišejo posebno vrednost in lepoto. So tudi spevni, ravno dovolj, da jih lahko publika, tista mlajša, ki se identificira z weltschmerzom v vseh oblikah, prepeva z vzdignjenimi rokami, pa ne toliko, da bi bili preveč osladni tudi za malo starejše, hja, verjetno kar starše prvih, ki tega sicer ne bi več počeli.

Pa mi tule Nieti služijo pravzaprav le kot izhodišče za neko razmišljanje o političnosti in subverzivnosti ali vsaj angažiranosti v glasbi in besedilih. Danes.

Glede subverzivnosti je že tako, da bi bila ta verjetno večja, če bi take besede slišal iz ust kake Špele, Jana ali Natalije.

Če je kaj subverzivno, je to zaradi konteksta ali pa zaradi užitka. Tudi najbolj nereflektirana in politično neosveščena želja po revoluciji zgolj ali predvsem iz užitka bi to bila. Takoj ko pridamo temu vzkliku neko pristnost in iskrenost, ki naj bi bile tudi glasno izrečeno mnenje vseh, ki se zavedajo, da tako več ne gre, pa se nujno dotaknemo  točke, da smo morda le tisti nujen element kritike vsakega sistema, ki ga le ta potrebuje za svoj obstoj.

Ne spomnim se v zadnjem času nekoga, ki bi bil izrazito subverziven brez patetike trpljenja in vzvišenosti. Tudi hip hop, rap in ostale stilske smeri novejših žanrov, ki so v svojih tekstih politično in socialno kritične, ne uidejo temu kontekstu. In nič ne pomaga, če so v tem pristni in iskreni.

Mislim, da je bila glavna subverzivna poanta punka pravzaprav v nebrzdanem užitku in anarhiji, ki je bila v njihovem obnašanju, bodisi na odru ali privatno. Usnje, prebodeno z zaponkami, telesni stiki, ki v ekstatičnih momentih preidejo v nasilje, psovanje, pljuvanje … to so pravzaprav elementi nebrzdane seksualne prakse. Tiste zamolčane, potisnjene na rob – užitka.  Mislim, da bi bili punkerji tudi brez nekega političnega naboja v besedilih enako subverzivni. Ali pa sploh ne, če bi bila njihova politično in družbeno kritična besedila izražena bolj artikulirano in premišljeno.

Tudi v alternativnem ali garažnem rocku, kolikor ga poznam, tega ni.

Trdi kitarski rifi, stampedo bobni, afektirani vokal in rigidna, moška drža na odru ter zgodbe o prjatlih, ki to več niso, o punci iz sosednje ulice, ki so jo imeli vsi ... le mi ne, o drogah, ki so uničile vse in o politiki, ki je last tistih, ki jo uporabljajo za lastne koristi.

Vse to je sicer res, a kje so oni sami, kje je polje konteksta ali užitka? Kje je subverzivnost?

Je res že čas za revolucijo?

Sašo Koprivec

 

 

Mnenja in stališča avtorja ne odražajo mnenj in stališč uredništva ter za njih ne odgovarjamo.

Ostale novice tega tedna