Zadnja Knjiga

Avtor Sašo Koprivec , . objavljeno v Kolumne

sasoknjiga

 

 

 

 

 

 

tv.150Kolumne na TvKočevje.si

ZADNJA KNJIGA …

 

... ki sem jo prebral, je življenjepis Erica Claptona, morda najslavnejšega belega blues kitarista. Človeka, ki je s svojim življenjem in delom pustil velik pečat v zgodovini popularne glasbe ter vplival na sanje mnogih mladih, da so se oprijeli kitare in okusili sladkost in grenkobo rock'n'rolla in bluesa.

Knjiga je tiste vrste, ki jo prebereš na mah, v enem, dveh dnevih. Delno zaradi jezika, ki je preprost in pripoveden, predvsem pa zaradi opisa burnega življenja legendarnega kitarista. In opisa duha časa, predvsem sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Časa, ki je bil po marsičem poseben, zanimiv in neponovljiv. In spet postaja zanimiv, pa morda ne le zato, ker so mnogi akterji tistega obdobja pač v starosti, ko se spodobi lotiti nekega  rezimeja v obliki avtobiografije.

 

Drug tak primer je knjiga Nicka Kenta »Apathy for the Devil«, kultnega novinarja in kronista tistega obdobja. Nisem je še prebral, vsekakor pa komaj čakam, da jo vzamem v roke.

Kent, če povzamem del intervjuja, ki ga je imel spričo promocije svoje knjige pri nas, pravi, da so bila tista leta nekaj posebnega. Ljudje, ki so kreirali duh tistega časa -  tu gre za imena, ki jih pozna vsak, ki vsaj malo ve o glasbi in kulturi dvajsetega stoletja - pa so bili dejansko drugačni in izjemno zanimivi.

Navrže tudi pogled na današnjo glasbeno sceno. Seveda se tudi danes ustvarja dobra glasba, pravi, rad jo posluša. Ampak si ne zna predstavljati, da bi odšel na turnejo s kakimi Radioheadi (kot je to počel z Rolling Stonesi), pa čeprav gre za dober band.

Neznansko bi se namreč dolgočasil z njimi.

 

To me je spomnilo na nek drug podoben primer. Pred nedavnim je neka oddaja na televiziji imela kar tri goste, ki so nekakšni vrhovi slovenske rockerske in recimo temu zvezdniške falange.

Oddaja je bila res nezanimiva in to izključno iz enega razloga. Ti fantje dejansko niso povedali ničesar zanimivega, še najmanj o sebi. Mestoma so bili slišati kot pridni tovarniški delavci za tekočim trakom, ki po službi odidejo utrujeni spat. Kazalo je, da bi voditelja lažje iz kamna izcedila vodo, kot izvedela od katerega izmed njih neko, vsaj malo zanimivo zgodbo, ki bi jih naredila drugačne, markantne ali celo karizmatične. Pravzaprav je bil celo z njihove strani prav očiten trud, da bi ja izpadli čimbolj normalni fantje, ki pridno delajo - rock.

 

No, to pa ti fantje iz sedemdesetih in osemdesetih zagotovo niso bili.

Seveda niso bili nikakršni bogovi, marsikdo je tudi zavozil svoje  življenje. Živeli so precej na robu, ekstremno in tudi to je marsikdo plačal - z glavo. Ampak družila jih je strast ali »lust for life«, kot bi rekel eden njih - Iggy pop.

Morda je ravno v paradoksalnem naslovu Popove pesmi zajeta vsa poanta, ne le takratnega doživljanja sveta, ampak raison'd'etre rock'n'rolla nasploh.

 

Življenje samo sicer ni ravno primerno polje za strasti, vsaj takšno, ki naj bi bilo urejeno, stabilno in dolgo.

Tu bi seveda lahko vzpostavil razliko med besedo lust v angleščini in strast v slovenščini.

Gre po mojem za tisto točko, ko začutiš strast do življenja, ki ima moč le to tudi uničiti. Ko življenje s svojo vsakdanjo predvidljivo strukturo naleti na svoj antipod in temni pol.

 

Koja, basist legendarne beograjske skupine Šarlo akrobata, je rekel, da je zanj razlika med rockom oziroma rock 'n 'rollom in popom ravno v tem, da se prvi ukvarja predvsem s temnimi platmi življenja, da se jih ne boji in da pravzaprav črpa iz njih. Tu bi sam dodal, da gre morda bolj za razliko kaj rock je in kaj ni oziroma celo kaj je umetnost in kaj to ni. Saj poznamo tudi pop, ki je mračen, tesnoben, temen, ne le v svojem glasbenem izrazu, ampak tudi v tekstih. Pravzaprav gre za misel, da življenje samo po sebi ne obstaja, da sicer lahko živimo, a za pravo življenje mora obstajati - lust for life, pa čeprav te lahko ta pelje tudi čez rob. Seveda ni vsa rock glasba temna in mračna v izrazu, daleč od tega. Bolj gre za zavest o tem, kje jo iščemo znotraj sebe in čez kakšen rob se podajamo.

 

Prodati je treba »dušo hudiču«, kot je to storil Robert Johnson v Crossroads. Pesmi, ki je pravzaprav obvezno referenčno mesto za vse, ki igrajo blues in rock'roll, seveda tudi za Claptona.

Zanimivo je, da je vsaj po legendi, Johnson prišel do tiste točke v križišču in se potem moral odločiti - torej ne gre za neko nepremišljeno dejanje v afektu  kot rezultat brezizhodnosti. Premislil je ... in se odločil - prodal je dušo hudiču.

Tudi Clapton piše o svojih odločitvah kot o dejanjih človeka, ki je pred izbiro. Večkrat je bil sicer brez moči sprejeti najbolj » pametno« odločitev in zaradi tega čisto po človeško trpel. Zato pa je v glasbi vedno našel tisto, kar je prodal hudiču v siceršnjem življenju. Življenju, ki ga je bolj kot zvezdniška poza, čeprav je to nedvomno bil in je, označeval boj z različnimi odvisnostmi, emocionalne vojne z ženskami, osebne tragedije ob izgubi bližnjih, depresija. Pa vsemu temu navkljub -  glasba. Predvsem blues.

In lepo število skladb, ki so danes legendarne. Po mojem mnenju tudi zato, ker so to njegove zgodbe o trgovanju s hudičem.

 

No, nekaj tega sem, zaman seveda, pričakoval od nam vsem znanih domačih rockerjev.

 

 

 

 

Sašo Koprivec

 

 

Mnenja in stališča avtorja ne odražajo mnenj in stališč uredništva ter za njih ne odgovarjamo.

Ostale novice tega tedna