Osebni razvoj

Avtor Sašo Koprivec , . objavljeno v Kolumne

spaso_koloZanimivo razmišljanje o osebnem razvoju sem pred kratkim zasledil v odgovoru nekega našega politika, ki ga očitno bremeni vprašanje, ki mu ga vsake toliko zastavi kak novinar ali kolega politik. Vprašanje glede vsebine njegovih stališč in prepričanj v času prejšnjega sistema. Takšna prepričanja in stališča so bila takrat pravzaprav v redu in v skladu z splošno sprejeto logiko. Nič posebnega torej.

Sorodne vesti:

sasoknjiga Kolumna: Sašo Koprivec-Zadnja knjiga

Saso_150 Kolumna: Sašo Koprivec-Brisanje riti

tv.150Kolumne na TvKočevje.si

 

 

So pa bila v omenjenem primeru precej natančno opisana in zabeležena, saj so bile to med drugim teze njegovih seminarjev in študijskega gradiva. A so bile te teze ponavadi, to se je v novinarjevem vprašanju izgubilo, podprte z nekim notranjim ognjem in zagnanostjo, kar je pravzaprav normalno in nujno za mladega človeka, ki hoče in mora verjeti v nek svet. Pa magari v socializmu. Je pa dejstvo, da gre za diametralno različne teze in stališča, ki jih ta, danes malo starejši in osebno razvitejši človek, pooseblja danes. Ampak žar in zagnanost sta očitno ostala enaka. Vendar pa naj bi šlo pač za neka faze osebnostnega razvoja, pravi.   Seveda lahko spreminjamo stališča in usmeritve, saj mlad človek pač ne more vedeti vsega. Vendar stališča ne morejo imeti neke neposredne povezave z osebno rastjo, saj bodo tudi današnje teze sčasoma ovržene in neprimerne za bodoči čas. A ostal je žar in entuzijazem, to pa, kot kaže, nima neposredne zveze z osebno rastjo.  Seveda pa ne smemo spregledati zgodovinskih okoliščin. Če je splošna in politična situacija v neposrednem nasprotju z osnovnimi etičnimi postavkami človeštva, potem je meja, do katere točke lahko zagovarjanje morebitnih zgrešenih in celo neetičnih stališč prepustimo mladostni zagnanosti in naivnosti, pač veliko bolj problematična. Študentska leta so zagotovo že onkraj varnega zavetja otroške neodgovornosti. Če drži, da je bil bivši režim nedemokratičen in pravzaprav tiranija, potem je vsaka izjava, ki je ta režim podpirala in ga utemeljevala, ne glede na letnico, pravzaprav razlog, da se nekdo za vse večne čase umakne iz javnega življenja. Če pa ta teza o tiraniji ne vzdrži, potem pade v vodo veliko današnjih vsebinskih predpostavk, še posebej tistih, ki so brezprizivno kritične do tistih časov. Kako pa je z očiglednim žarom in gorečnostjo, ki naj bi krasila čuječega in načelnega človeka? Na videz ni s tem nič narobe. Morda res ne, čeprav se meni prižge opozorilna lučka vedno, ko vidim in slišim politika, ki govori z žarom in čustveno prizadeto. Vedno se vprašam, kaj za vraga je s tem človekom, kaj ta človek pravzaprav hoče povedati, oziroma kaj ima za bregom. Pa se moram vedno znova spomniti na to, da je pravzaprav javni politični nagovor namenjen angažiranju množic in kot tak rezultat načrtovanega in ciljno usmerjenega delovanja. Tako da sta tudi strast in čustvenost lahko le zaigrana in del politične strategije. No, pa smo spet pri paradoksu. Kaj pa če sta bila pri omenjenem politiku, takih je, mimogrede še kar nekaj, tudi takrat v socializmu v resnici zaigrana ne le strast in zagnanost, ampak tudi vsebina njegovih stališč in teoretskih študij? Kaj če je za tem stala že takrat precej izdelana osebnost, ki je premišljeno  delovala v skladu z nekim osebnim načrtom? Ne vem, kot tudi ne vem, česa me je bolj groza. Teze o izgrajevanju osebnosti ali tega, da je tudi ta trditev omenjenega v resnici zaigrani populizem. In je zaigrana tudi prizadetost spričo neprijetnih vprašanj glede njegove preteklosti. Pa nisem noben teoretik zarote, le logika mi ne da miru. Sašo Koprivec

Ostale novice tega tedna