Peter Pirc - Miselna naravnanost KOLUMNA

Avtor TV Kočevje , . objavljeno v Kolumne

Miselna naravnanost

V zadnji kolumni sem opozoril na tri bistvene stvari, ki jih moramo upoštevati pri vzgoji. Prav je, da jih ponovim, ker se nam morajo utrditi v podzavesti:

  1. Osnovni zakon življenja DOBIŠ… - TODA PREJ BOŠ…
  2. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je za prejeto dobrino potreben vložen trud
  3. Ter  ENOTNA MISELNA NARAVNANOST obeh staršev oz. vzgojiteljev pri hiši

 

Prvi dve stvari sta kar razumljivi za tretje pa sem sam prejel nekaj vprašanj, predvsem pa dnevno opažam tu največja odstopanja, ki se seveda potem močno odražajo pri naših otrocih. Zato v tej kolumni nekaj več o tej enotni miselni naravnanosti.

Enotna miselna naravnanost staršev je nujni pogoj za kvalitetno vzgojo, pri otrocih pa pogoj, da se bodo lahko razvijali in rasli v zdrave osebnosti. Otroku mora biti jasno, da če nekaj naredi narobe, je to narobe tako pri mami kot tudi pri očetu. Otroku mora biti jasno, da ko želi izsiliti nekaj, doživi enak odgovor pri mami kot tudi pri očetu. Otroku mora biti spet jasno, da ob neupoštevanju danih pravil sledi kazen tako pri mami kot tudi pri očetu. Kako zelo preprosto je to, a po drugi strani tako »prekleto« težko. Zakaj pa je težko? Čisto iz preprostega stališča – zato ker mama kot ženska in oče kot moški, gledata na vsako dejanje iz zornega kota ženske oz. moškega. In da se poenotita, da poenotita svoje poglede je NUJEN pogovor in dogovor med njima. Samo tako se lahko »ENOTNO MISELNO NARAVNATA«. Torej pogovor obeh staršev o vzgoji je temelj za naprej in tu hitro naletimo na realnost, da se zelo malo staršev o tej temi zares pogovarja, kaj šele, da se pogovor na temo vzgoje redno vzdržuje. Vse prevečkrat je otrok prepuščen kar neki rutini v družini, ko pa se kaj zalomi, pa je oče ponavadi tisti, ki želi z moško roko narediti red, mati pa pride na vrsto potem, ko tolaži. In kaj smo s tem naredili – absolutno nič, še huje - otroku smo povedali, da karkoli bo že naredil, bo vedno potolažen, samo revčka se bo moral narediti.  In najhuje kar se zgodi potem - mati se razjezi na očeta, na njegove vzgojne metode, izbruhne prepir, vse to posluša otrok, ki si ob vsem požvižgava, saj je uspel – dobil je močnega zaveznika in zvestega zagovornika… Usodna napaka, žal.

Starši se moramo dogovarjati prej, mi moramo biti tisti, ki imamo že v naprej pripravljen scenarij za večino dogodkov, če pa le kakšnega nimamo, pa najprej skupen pogovor in nato skupno ukrepanje. Otroku, ki medtem čaka na skupen ukrep obeh staršev po njunem pogovoru, bo tu kristalno jasno, da ne bo odstopanja, da bo enako pri obeh, da bosta enotna v izreku kazni, prepovedi, omejitvah… In tako se mu jasno pokaže, da ne bodo pomagale ne solze, ne cepetanje, ne trma, ne cviljenje, ne laž… Starša sta MISELNO ENOTNA in ni ga otroka ali mladostnika, ki bi to lahko premagal oz. premaknil v svojo korist. In ta MISELNA ENOTNOST mora biti dosežena in potem redno vzdrževana pri vseh pomembnih področjih kot so: delo doma, domače naloge, delo v šoli, računalnik, televizija, ura prihoda domov, žuranje, spolnost…

Ob tej miselni enotnosti je otrok in kasneje mladostnik postavljen pred zid ali še bolje med dve močni ograji. To je tako kot na cesti na kateri imamo ograjo na obeh straneh, ena ograja je mati, druga oče in edini manever otroka je ta cesta, ki pa otroka varno pripelje skozi vso to turbolentno obdobje…  Še več - ta stabilna in močna ograja v otroštvu ostane v podzavesti mladostnika tudi v prihodnosti, ko staršev ni poleg. Takrat se bo znal samostojno in odgovorno odločiti med »prav« in »prijetno« in zelo verjetno je, da se bo vprašal: » Kaj bi mi pa starši svetovali v tem trenutku?«

Tako vprašanje oz. pomislek mladostnika pa pomeni, da smo delo opravili najbolje možno.

 

Peter Pirc

Ostale novice tega tedna