Odgovornost 1.del

Avtor TV Kočevje , . objavljeno v Kolumne

Odgovornost 1.del

Tako kot sem dejal v uvodnem nagovoru, se bom v kolumnah dotikal tudi vrednot, ki jih je potrebno osvoboditi praha… Danes bom nekaj malega rekel o ODGOVORNOSTI. Kaj je odgovornost? Kdo je odgovoren in seveda zakaj so lahko odgovorni že naši najmlajši.

Vzgoja za odgovornost se začne že v najnežnejših letih, v naših družinah. Seveda gre najprej za drobne stvari, za drobna dejanja, ki pa z odraščanjem postajajo vedno pomembnejša in tako z njimi tudi odgovornost vse večja. Samo nekaj primerov: jutranje vstajanje, jutranje oblačenje, priprava šolske torbe, delo domačih nalog, skrb za čistočo svoje sobe, urejanje okolice doma, umivanje zob in ogromno vseh teh malenkostnih stvari… Kdo je odgovoren, da je vse prej našteto opravljeno – mi ali otrok? Naši otroci so sposobni nositi veliko odgovornosti. So veliko bolj iznajdljivi in vzdržljivi, kot si upamo sploh misliti. S premetenim videzom nebogljenosti, pa mnoge ovijejo okoli prsta. Pa da navržem le primer neverjetne utrujenosti pri pisanju domače naloge ali učenja, ki se razblini takoj, ko se ta isti otrok usede za računalnik ali pred televizijo. Če bi tu mi delovali odgovorno, bi seveda otroku ponudili posteljo in počitek, mogoče knjigo… Pa delujemo tako? Ena pomembnejših odgovornosti otrok je delo v šoli in delo za šolo, posledice neizpolnjevanja le te, pa mora prevzeti ter čutiti otrok in ne starš. To je bistvena stvar v odraščanju, ki pa gre pri mnogih zelo narobe.

In kako otroke učimo odgovornosti? Preprosto bo slišati, a velikokrat in mnogo staršev to zelo težko izpelje, saj je potrebno resno ukvarjanje z otrokom in čas, ter predvsem uresničevanje posledic. Čim več odgovornosti za dejanja bomo prepustili otrokom, tem uspešnejši bodo le ti pri prevzemanju odgovornosti tudi kasneje. To pomeni, da jih skušamo soočati s tem, da sami odločajo o svojih dejanjih, a hkrati sprejemajo tisto, kar se jim glede na njihovo odločitev posledično zgodi. To je vsa umetnost, ki pritiče odgovornemu ravnanju, a kaj ko je v realnosti vse to izredno težko… Seveda pa tu takoj jasno opozarjam, da v pomembnih situacijah ni odločanja, temveč so le naše zahteve kot odgovornega starša, ki ve postaviti meje o katerih sem že govoril.

Naj povem konkretno: vsi mi in seveda tudi otroci, se v življenju vsak dan znajdemo na križišču: naj naredim to ali ono? Vsak nov dan nas postavi pred odločitve, kaj bomo v dani situaciji naredili. To je odgovorno odločanje. Zakaj odgovorno - zato ker nosi za sabo potem pozitivne ali pa negativne posledice. Enako čim večkrat (spet opozarjam v ustreznih okoliščinah) skušajmo prepustiti odločitev otrokom. Naj bo odločitev na njihovi strani. Za to pa je potreben naš angažma v smislu, da jim predstavimo alternativne izbire in jim razložimo tudi posledice posameznih izborov. »Če boš zdaj naredil nalogo, boš potem lahko gledal recimo Kuhinja ima šefa. Če boš zdaj, namesto da bi naredil nalogo, sedel za računalnikom, šefa kasneje ne boš gledal. TI IZBIRAŠ, kaj boš počel zdaj, TODA S TEM IZBOROM si se že odločil, kako bo s šefom.« Preprosto slišati, a ne? Našo pomoč potrebujejo otroci zato, da se zavedo posledic, ki jih vsaka odločitev nosi s seboj.  

Peter Pirc

Ostale novice tega tedna